ORTODONTSKI APARATI

Poznamo različne ortodontske aparate. Lahko delujejo prvenstveno na zobe, lahko pa z njimi delujemo tudi na okolna tkiva in tako v obdobju rasti vplivamo na rast in razvoj. Mnogokrat pa z aparati delujemo kar na oba načina hkrati. Nekateri so enostavni, drugi zelo kompleksni. Lahko bi jih razdelili na različne načine: po načinu delovanja, po načinu izdelave, po materialu, iz katerega so izdelani, in še in še. Najpogostejša in najbolj poljudna pa je delitev na snemljive ortodontske aparate, ki jih lahko pacient sam vstavi ali vzame iz ust, in na nesnemljive oziroma fiksne ortodontske aparate, ki so pritrjeni na zobe in jih pacient sam ne more sneti. Poznamo tudi kombinirane aparate, kjer je en del aparata pritrjen, drug pa snemljiv.

Snemljivi ortodontski aparati so torej aparati, ki jih pacienti sami vstavijo in vzamejo iz ust. To je tudi njihova velika prednost, saj je na ta način zelo olajšano prehranjevanje in čiščenje zob v času ortodontskega zdravljenja. Seveda pa je nujno, da je aparat kljub snemljivosti dovolj časa nameščen v ustih, saj le tako lahko učinkuje. Upoštevanje navodil ortodonta je za nemoten potek in uspeh ortodontskega zdravljenja zelo pomembno. Redno nošenje snemljivega ortodontskega aparata tudi močno zmanjša začetne težave, ki so pogosto prisotne ob začetku zdravljenja (otežkočena izgovorjava, večje izločanje sline, blaga bolečina) in ob rednem nošenju aparata praviloma kmalu izzvenijo.

Snemljive ortodontske aparate lahko ob pravih indikacijah uporabljamo v različnih starostnih obdobjih. Najpogosteje jih uporabljamo v mlečnem in menjalnem zobovju v času razvoja in rasti. Po zaključeni rasti je njihova uporaba omejena na manjši nabor ortodontskih nepravilnosti.

Posebna vrsta snemljivih aparatov so tudi v zadnjem času zelo popularni tako imenovani nevidni aparati ali s tujko imenovani tudi »alignerji«. Zaradi svojega načina delovanja jih za razliko od drugih snemljivih aparatov zelo uspešno lahko uporabljamo tudi pri odraslih pacientih.

Nesnemljivi ali fiksni ortodontski aparat ortodont pritrdi na zobe tako, da ga pacient sam ne more sneti. Zaradi svoje konstrukcije nam omogoča, da z njim delujemo na zobe s šibkimi in stalno delujočimi silami in tako izvajamo natančne in nadzorovane premike zob. Aparat v osnovi sestavljajo nosilci (brecketi) ter obročki ali tube, ki so s posebnim lepilom nalepljeni na zobeh, in žični lok, ki ga ortodont s posebno vezjo (ligaturo) vpne v nosilce in dejansko izvaja silo, ki jo potrebujemo za ortodontsko delovanje aparata. Nosilci so lahko izdelani iz različnih materialov (jekleni, brezbarvni keramični ali kompozitni, zlati…). Največkrat so nameščeni na zunanji (bukalni) ploskvi zob, kadar pa jih namestimo na notranjo (jezično ali lingvalno) ploskev zob, govorimo o t.i. lingvalni tehniki ortodontskega zdravljenja. Prednost te tehnike je, da je zaradi svoje lokacije aparat praktično neopazen, vendar je lahko za pacienta ravno zaradi lokacije tudi moteč, saj se nahaja v prostoru naravnega gibanja jezika. Poznamo tudi t.i. samozaklepne nosilce, ki se od klasičnih razlikujejo po tem, da so oblikovani tako, da za pritrditev žičnega loka v nosilec ni potrebna dodatna vez, ampak ima že sam nosilec vgrajen zaklep za pritrditev žičnega loka. Bistvena prednost uporabe teh nosilcev je, da je  prenos sile z žičnega loka na zob zaradi manjšega trenja bolj.

So posebna vrsta snemljivih aparatov, ki je v zadnjem času zelo popularna in jih s tujko imenujemo tudi »alignerji«. Gre za snemljive plastične opornice, ki so praktično res skoraj nevidne in s katerimi lahko premikamo zobe v želeni položaj. Pacient jih nosi ves čas, razen pri jedi in čiščenju zob. Sam princip delovanja ni nobena novost in jo ortodonti uporabljamo že desetletja, vendar pa je bil včasih namenjen le manjšim premikom zob ob koncu ortodontskega zdravljenja v smislu doseganja idealne postavitve zob po snetju fiksnega ortodontskega aparata. Izdelovale so se ročno in zato je bila uporaba za občutnejše premike zob precej nepraktična in neracionalna. V zadnjem času pa je računalniška tehnologija in digitalizacija procesov omogočila, da lahko na podlagi tridimenzionalnega posnetka zobovja  z računalniškim programom simuliramo celoten potek ortodontskega zdravljenja in ga razdelimo na več zaporednih faz in za vsako fazo posebej izdelamo plastično opornico. Tako dobimo več snemljivih opornic – alignerjev, ki jih pacient nosi v točno določenem zaporedju in tako s postopnimi premiki zob pridemo do želenega rezultata. Razvoj računalniške tehnologije je torej že znanemu ortodontskemu postopku dal neko povsem novo razsežnost in s tem nove možnosti na področju ortodontskega zdravljenja. Danes obstaja na tržišču veliko število sistemov snemljivih opornic – alignerjev. V želji po čim večjem tržnem deležu jih proizvajalci ponujajo v uporabo ne le ortodontom, ampak tudi zobozdravnikom. Vendar je potrebno ponovno poudariti, da je tudi sistem snemljivih opornic samo vrsta ortodontskega aparata (torej orodje v rokah ortodonta), ki lahko pacientu koristi samo, če zdravljenje z njim vodi izkušen specialist, ki pozna zakonitosti biomehanike premikanja zob, zna pravilno načrtovati ortodontsko zdravljenje, zna predvideti možne zaplete, jih ob pravem času prepoznati in jih na koncu, če pride do njih, zna tudi rešiti. Čeprav je bil sistem zdravljenja z nevidnimi opornicami na začetku namenjen bolj ali manj zdravljenju lažjih nepravilnosti, pa lahko danes z ustreznim načrtovanjem in kombiniranjem tehnike zdravljenja s snemljivimi opornicami tudi z elementi klasičnih ortodontskih pristopov rešujemo tudi zahtevnejše primere ortodontskih zdravljenj.

V naši ambulanti že od leta 2008 svojim pacientom med drugim nudimo tudi tehniko ortodontskega zdravljenja z nevidnimi opornicami. Smo certificirani specialisti za vodilna sistema na tem področju, sistema Orthocaps in Invisalign.