ORTODONTIJA kot veda

Ortodontija je veja stomatologije, ki se ukvarja s premikanjem zob in urejanjem medčeljustnih odnosov.

Že stari Grki so vedeli, da lahko s pritiskanjem na zob le tega premaknemo. To je tudi osnovno načelo, ki nam omogoča, da premikamo posamezne zobe in zobne skupine. Sila, s katero pritiskamo na zobe, povzroči, da se zob približa kosti in s tem pritisne na žile med zobom in kostjo. Če sila deluje dovolj dolgo časa, pride v tem predelu do zmanjšanja pretoka krvi in s tem zmanjšanja preskrbe tkiv s kisikom ter padca vrednosti pH, zaradi česar se nekatere celice preoblikujejo v posebno vrsto celic, ki v tem predelu "topijo" oziroma resorbirajo kost. Na nasprotni strani pa druge celice izdelujejo kostno tkivo in povzročijo nalaganje nove kosti. Končni rezultat vsega dogajanja je premikanje zoba v smeri delovanja sile. To je zelo poenostavljen opis ortodontskega premikanja zob, pri katerem bistveno vlogo igrajo sile, s katerimi delujemo na zobe. Te ne smejo biti prevelike, saj bi lahko prevelike sile poškodovale zobna in obzobna tkiva. Pomemben je tudi čas delovanja sile. Najbolje je, če sila deluje ves čas. Idealne so torej šibke in stalno delujoče sile. S fiksnimi aparati se temu idealu najbolj približamo.

 

DEJAVNIKI, ki vplivajo na nastanek ortodontskih nepravilnosti

Poglavitne dejavnike bi lahko razdelili v dve veliki skupini:

  1. dedni dejavniki in
  2. dejavniki okolja.

Prva skupina predstavlja dejavnike, ki so vsakemu posamezniku prirojeni. Zato na njih zelo težko vplivamo. Druga skupina pa predstavlja t.i. škodljive dejavnike okolja, ki jih s pomočjo primerne osveščenosti staršev lahko zelo enostavno preprečujemo.

Poglavitna škodljiva dejavnika iz te skupine sta:

  1. zobna gniloba ali karies in
  2. razvade (drža odprtih ust, sesanje prsta, dude, drugih predmetov, vrivanje jezika med zobe pri požiranju, pomanjkljivo žvečenje trde hrane).


Zobna gniloba na mlečnih zobeh povzroči zmanjšanje obsega same zobne krone ali celo predčasno izgubo zoba. To posledično povzroči izgubo prostora za izrast kasnejših stalnih zob in vodi v nastanek tesnega stanja. Zobno gnilobo uspešno preprečujemo z ustrezno ustno higieno in pravilno prehrano. 

Razvade so pogosto vzrok za nastanek ortodontskih nepravilnosti. Najpogostejša razvada pri današnjih otrocih je drža odprtih ust. Ta razvada je hkrati tudi najpogostejši dejavnik za nastanek ortodontskih nepravilnosti. Vedeti moramo, da je za pravilen razvoj zob in čeljusti potrebna pravilna funkcija mišic in mehkih tkiv, ki obkrožajo usta in obraz. Otrok pravilno diha na nos in ima zaprta usta (kadar seveda ne je ali govori). Kadar pa je otrok prehlajen ali pa je dihanje na nos kako drugače ovirano, je otrok prisiljen dihati na usta. Če se taka stanja pogosto ponavljajo, lahko dihanje na usta skupaj z držo odprtih ust ostane kot razvada. Vsekakor se moramo prepričati, ali pri otroku obstaja objektiven razlog za dihanje na usta (kronična bolezenska stanja, kot so: povečana žrelnica, alergijsko zadebeljena nosna sluznica, nosni polipi,...) ali le to obstaja samo kot razvada, in glede stanje ustrezno ukrepati. Objektivne razloge, ki onemogočajo normalno dihanje na nos, mora vsekakor obravnavati specialist za ušesa, nos in grlo. Razvado pa mora otrok s pomočjo in spodbujanjem staršev premagati sam. Drža zaprtih ust in dihanje na nos sta namreč predpogoja za normalen razvoj zob in čeljusti in uspešno ortodontsko zdravljenje.

Vrivanje jezika med zobe pri požiranju prav tako lahko povzroči ortodontsko nepravilnost. Jezik, ki se med požiranjem vriva med zgornje in spodnje zobe, največkrat pa leži med zobmi tudi v mirovanju, povzroča vrzel, ki nastane med zgornjimi in spodnjim zobmi in jo imenujemo odprti griz. Zato je pravilno požiranje, pri katerem se jezik dotika neba, zobje pa se močno stisnejo skupaj, zelo pomembno za normalen razvoj zob in čeljusti.

Zelo trdovratna razvada, ki pa povzroča hude nepravilnosti, če ni opuščena pravočasno, je razvada sesanja. To razvado imajo določeno obdobje skoraj vsi otroci in jo praviloma do konca drugega leta starosti opustijo.V tem primeru ta razvada tudi nima nobenega škodljivega vpliva na razvoj zob in čeljusti. Če pa otrok sesa prst, dudo ali kakšen drug predmet dalj časa, lahko pričakujemo določene posledice, katerih obseg je odvisen od časa trajanja razvade in od njene intenzivnosti. Če otrok preneha s sesanjem pri starosti 5 let, so izražene nepravilnosti relativno lahko rešljive, mnoge od njih se popravijo samodejno, nekatere pa zahtevajo preprostejšo ortodontsko obravnavo. Če pa otrok nadaljuje s sesanjem tudi še po izrasti stalnih zob, lahko nastanejo zelo hude deformacije zob in čeljusti, ki pa so rešljive samo s pomočjo zahtevnega ortodontskega zdravljenja.

Med razvade sodobnih otrok lahko prištevamo tudi pomanjkljivo funkcijo zobovja, saj ortodonti opažamo, da malčki vse preveč uživajo samo mehko in že predelano hrano, izogibajo pa se trdi hrani, kot je surovo korenje, druga presna zelenjava, jabolka, ... Zadostno žvečenje in s tem učinkovita raba zobovja v zgodnjem otroštvu je nujno potrebna za normalen razvoj zob in ustrezno rast čeljusti.