Vrste ortodontskih aparatov

Ortodontski aparati so priprave za odpravljanje zobnih in čeljustnih nepravilnosti. Omogočajo nam, da s primerno silo delujemo na zobe, ki jih želimo premakniti iz nepravilnega v pravilen položaj.

 

Delitev ortodontskih aparatov

V grobem bi lahko aparate razdelili v dve veliki skupini:

1.Snemljivi aparati: so aparati, ki jih pacienti lahko sami snamejo in vzamejo iz ust. Kljub temu je pomembno, da so aparati v ustih dovolj časa in da pacienti nosijo aparate v skladu z navodili ortodonta, saj bodo le na ta način lahko učinkoviti.

- Aktivne snemne plošče
- Miofunkcionalni aparati (regulator funkcije po Fränklu, bionator)
- Vratni elastični teg
- Ustnični odbijač
- Nevidni ortodontski aparati – prozorne folije

2.Fiksni aparati:
Fiksni aparat ortodont pritrdi na zobe tako, da ga pacient sam ne more sneti. Osnovne prednosti fiksnega ortodontskega aparata so, da z njim lahko premikamo zobe iz nepravilnega v pravilni položaj v vseh smereh in da so sile aparata šibke in stalno delujoče.


Nosilci (bracketi) aparata so lahko izdelani iz različnih materialov:
- kovinski jekleni (najpogostejša uporaba, najboljše uporabnostne lastnosti)
- zlati (prestižni)
- brezbarvni keramični (estetsko odlični, vendar pa obstaja nevarnost poškodb sklenine pri odstranjevanju)
- brezbarvni kompozitni - plastični (estetsko zadovoljivi in varni pri odstranjevanju)


Posebni tehniki fiksnih ortodontskih aparatov sta:
- Tehnika samozaklepnih nosilcev
- Lingvalna tehnika

 

Aktivna snemna plošča

Je sestavljena iz akrilatne plošče in različnih žičnih elementov. Aktivne snemne plošče večinoma  uporabljamo pri otrocih v mlečnem in menjalnem zobovju, izjemoma tudi v stalnem zobovju. Ob pravilni indikaciji je aktivna snemna plošča zelo dober in učinkovit ortodontski aparat. Prednost plošče je njena snemljivost, ki pacientu omogoča lažje čiščenje in prehranjevanje, hkrati pa je ta prednost tudi slabost, saj aparat ni v ustih ves čas. S ploščo tudi težko ustvarimo dvotočkovni stik z zobom, zato z njo ne moremo natančno kontrolirati premikov zob v vseh treh smereh in imamo tako z njo v določenih primerih omejen domet ortodontskega delovanja.

Miofunkcionalni aparati

So snemljivi ortodontski aparati, ki nimajo lastnih aktivnih elementov, ampak jih aktivira šele pacient s svojimi mišicami. Z njimi predvsem usmerjamo rast in razvoj zob, čeljusti in celotnega obraza.

Vratni elastični teg ali headgear

je aparat, sestavljen iz dveh obročkov, ki sta nalepljena na prvih zgornjih kočnikih, in obraznega loka z elastičnim trakom, ki predstavlja snemljiv del aparata, in ga pacient sam vstavlja in jemlje iz ust. Funkcija tega aparata je pomik zgornjih kočnikov nazaj, širjenje zgornjega zobnega loka in s tem razreševanje tesnega stanja, hkrati pa pacientom pomaga pri vzpostavitvi dobrega ustničnega stika. Ob uporabi ustrezne sile pa lahko z omenjenim aparatom delujemo tudi ortopedsko in sicer v smislu zaviranja prekomerne rasti zgornje čeljusti.

Ustnični odbijač ali lip-bumper

je aparat, sestavljen iz dveh obročkov, ki sta nalepljena na prvih spodnjih kočnikih, in loka, ki predstavlja snemljiv del aparata, in ga pacient lahko sam vstavlja in jemlje iz ust. Funkcija tega aparata je vzravnavanje prvih spodnjih kočnikov in preprečevanje njihovega običajnega pomika naprej ob menjavi mlečnih zob s stalnimi in s tem pridobivanje potrebnega prostora. Aparat sam nima aktivnih elementov. Aktivira ga pacient sam s pritiskom spodnje ustnice na lok aparata, ki potem prenaša pritisk na kočnike. Torej je za delovanje aparata obvezen ustrezen ustnični stik. Hkrati ustnični odbijač z odmikanjem spodnje ustnice in lic omogoča rast spodnje čeljusti v širino in naprej. Pacientom tudi pomaga pri vzpostavitvi dobrega ustničnega stika.

Tehnika samozaklepnih nosilcev

Fiksni aparati se lahko delijo tudi na tiste, kjer se aktivni žični lok fiksira na nosilec (bracket) z elastiko ali žično ligaturo, ter na samozaklepne nosilce, kjer je že na samem nosilcu mehanizem, ki poveže lok in nosilec. Samozaklepne pa zopet delimo na aktivne in pasivne  glede na to, kako sta nosilec in lok povezana. Prednosti samozaklepnih mehanizmov so  predvsem v tem, da je posamezna seja v ortodontski ordinaciji krajša in da je  prenos sile z žičnega loka na zob zaradi manjšega trenja bolj optimalen.  V določenih primerih lahko zato pričakujemo krajši čas ortodontske obravnave. Imajo pa tudi svoje pomanjkljivosti. Zaradi posebne oblike so ti nosilci dražji, zaradi dodanega drobnega mehanizma lahko pride do njihove poškodbe, prav tako pa je še bolj problematično nabiranje zobnih oblog, ki prav tako lahko okvarijo sam mehanizem zapiranja.

Lingvalna tehnika

Lingvalna tehnika je tehnika fiksnega zobnega aparata, kjer je le ta nameščen na notranji (lingvalni – jezični) strani  zob in je zato praktično neviden. To pa je tudi edina prednost omenjenega aparata, ki pa seveda za pacienta ni zanemarljiva. Pomanjkljivosti omenjenih aparatov  pa je več. Čeprav je, kot že rečeno, neviden, pa je za pacienta neprijeten, saj zaradi svojega položaja posega v prostor naravnega gibanja jezika, kar utegne biti moteče. Zaradi svoje konstrukcije so sile, ki se sproščajo ob delovanju omenjenega aparata, močnejše in zato manj optimalne. Sama namestitev aparata je zahtevnejša in zato dražja. V grobem lahko lingvalno tehniko  razdelimo v dve večji skupini.  Prva kontrolira položaj zob v vseh treh dimenzijah in je potrebna za obravnavo zahtevnejših primerov, medtem ko druga, enostavnejša in večkrat uporabljana, premika zobe le v dveh dimenzijah. Kljub temu lahko pri manj zahtevnih primerih tudi s to tehniko dosežemo zadovoljive rezultate ortodontskega zdravljenja.

Nevidni ortodontski aparati

V zadnjem času so zelo popularni tako imenovani nevidni zobni aparati. Gre za termoplastične folije, s katerimi lahko do določene mere premikamo zobe v želeni položaj. Sam princip delovanja ni nobena novost in jo ortodonti uporabljamo že desetletja, vendar pa je bil namenjen le manjšim premikom zob ob koncu ortodontskega zdravljenja v smislu doseganja idealne postavitve zob po snetju fiksnega ortodontskega aparata. Hkrati je taka folija ali »pozicioner« v nadaljevanju služila tudi kot retencijski aparat za vzdrževanje  doseženega stanja. Osnovna značilnost takega  »pozicionerja« je, da lahko z njim dosežemo le manjše premike zob. To bo razumljivo, če opišemo sam postopek izdelave takega aparata.

Na podlagi odtisa dobimo mavčni odlitek pacientovih zob. Ta mavčni model razrežemo in postavimo zobe v idealen položaj in na tem na novo postavljenem modelu zob izdelamo termoplastično folijo. To folijo nato pacientu namestimo na zobe in v nekaj tednih bo folija izvedla premik zob, ki smo ga umetno na mavčnem modelu izvedli v laboratoriju. Po napisanem je jasno, da spremenjen in na novo ustvarjen položaj zob ne sme biti bistveno drugačen od obstoječega, saj v  primeru večjih sprememb v položaju zob folije ne bi mogli namestiti na zobe. Folija zaradi svojih mehanskih lastnosti dovoljuje le malenkostne spremembe. 
Za malo občutnejše premike zob bi bilo potrebno postopek premikanja zob razdeliti na več faz, v kateri bi si vedno sledili odtis, razrez mavčnega modela, postavitev zob in izdelava folije, vse to korak po koraku iz neželenega položaja v želeni položaj zob. Vse to je bilo nekoč praktično zelo težko izvesti. Zato je ta metoda premikanja zob ostala rezervirana samo za manjše končne premike zob, saj drugačna uporaba niti ni bila smiselna. V zadnjem času pa je računalniška tehnologija tako napredovala, da lahko na podlagi tridimenzionalnega posnetka zobovja  z računalniškim programom simuliramo celoten potek ortodontskega zdravljenja in ga razdelimo na več zaporednih faz in za vsako fazo posebej izdelamo termoplastično folijo. Tako dobimo več folij, ki jih pacient nosi v točno določenem zaporedju in tako s postopnimi premiki zob pridemo do želenega rezultata.

Ne gre torej za nobeno revolucijo v ortodontskem zdravljenju, kot bi zadevo nekateri radi predstavili v javnosti, ampak  je to princip premikanja zob, ki je ortodontom poznan že od nekdaj,  vendar pa mu je razvoj računalniške tehnologije dal neko novo razsežnost. Prvi so se na tržišču pojavili izdelki  pod tržnim imenom Invisalign, kar je zato postal  skoraj sinonim za omenjeno tehniko, vendar pa so se kmalu pojavili tudi vzporedni sistemi,  kot so npr.  Orthocaps in In-line, za katere je vse značilen enak princip delovanja. Nujno je treba poudariti, da je tehnika resda enostavna in za pacienta zelo prijazna, vendar pa je njena uporabnost omejena le na korekcijo manjših ter manj zahtevnih nepravilnosti in je za reševanje kompleksnejših primerov bolj ali manj neuporabna.