POGOSTA VPRAŠANJA

1. Katera je primerna starost za začetek ortodontskega zdravljenja?
2. Kateri so potrebni pogoji, ki morajo biti nujno izpolnjeni pred začetkom ortodontskega zdravljenja?
3. Katere so dolžnosti pacienta med samim ortodontskim zdravljenjem?
4. Kako poteka ortodontsko zdravljenje?
5. Kaj so ortodontski aparati in kako delujejo?
6. Koliko časa traja ortodontska terapija?
7. Kakšna je razlika med snemnimi in fiksnimi ortodontskimi aparati?
8. Kakšna je razlika med kovinskimi in belimi fiksnimi aparati?
9. Do kdaj lahko premikamo zobe?
10. Katere so možne škodljive posledice ortodontskega zdravljenja?

 

1. Katera je primerna starost za začetek ortodontskega zdravljenja?

Najprimernejša starost za začetek ortodontskega zdravljenja je za različne vrste nepravilnosti različna. Nekatere nepravilnosti je priporočljivo zdraviti že v obdobju mlečnega zobovja, nekatere pa lahko povsem uspešno zdravimo tudi v obdobju po izrasti kompletnega stalnega zobovja. Pacienti z nepravilnostmi, ki zahtevajo zgodnje zdravljenje, oziroma njihovi starši, se morajo zavedati, da bo zdravljenje najverjetneje potekalo v dveh fazah. Po odpravi nepravilnosti v mlečnem ali menjalnem zobovju bo v mnogih primerih sledilo še zdravljenje v stalnem zobovju.
S sodobnim tehnikami ortodontskega zdravljenja je večino ortodontskih nepravilnosti mogoče uspešno zdraviti tudi v odraslem obdobju, celo v pozni starosti. Lahko rečemo, da lahko zobe v ustih premikamo vse življenje, vendar le pod pogojem, da so le ti zdravi in da jih obdajajo tudi zdrava obzobna tkiva.

 

2. Kateri so torej potrebni pogoji, ki morajo biti nujno izpolnjeni pred začetkom ortodontskega zdravljenja?

1. zdravi (sanirani) zobje  in zdrava obzobna tkiva;
2. brezhibna ustna higiena;
3. pacient, ki je pripravljen in sposoben dosledno izpolnjevati navodila ortodonta.

1) Vsi zobje (mlečni in stalni) morajo biti pred začetkom ortodontskega zdravljenja zdravi oziroma sanirani (zaplombirani), zobje, ki se jih ne da pozdraviti, morajo biti odstranjeni. Prav tako morajo biti zdrava tudi vsa obzobna tkiva.

2) Pacient mora biti pred začetkom ortodontskega zdravljenja sposoben vzdrževati brezhibno ustno higieno, saj je to ob nameščenem zobnem aparatu še zahtevnejše, je pa nujno potrebno. Ob pomanjkljivi ustni higieni ortodontski aparat zobovju in obzobnim tkivom škoduje!

3) Vsak, ki si želi lepega nasmeha z zdravimi in urejenimi zobmi, se mora zavedati, da rezultat ne pride sam od sebe. Potrebnega je veliko vloženega truda. Ortodontsko zdravljenje je namreč lahko uspešno le, če pacient pri samem zdravljenju sodeluje.

 

3. Katere so dolžnosti pacienta med samim ortodontskim zdravljenjem?

Ko se pacient odloči za ortodontsko zdravljenje, to potrdi s svojim podpisom. S tem sprejme nase tudi svoj del odgovornosti pri samem zdravljenju. Ta se odraža predvsem v izpolnjevanju dolžnosti, kar je predpogoj za uspešen rezultat zdravljenja. Te so:

1. Vzdrževanje brezhibne ustne higiene!
2. Dosledno upoštevanje navodil ortodonta!
3. Redno prihajanje na kontrolne preglede!

 

4. Kako poteka ortodontsko zdravljenje?

Ko ortodont ugotovi, da pacient izpolnjuje vse prej naštete pogoje, mora zbrati začetno dokumentacijo, ki je potrebna za obširno analizo pacientovega stanja, na podlagi katere lahko strokovno načrtuje in vodi kompletno ortodontsko zdravljenje. Ta dokumentacija se sestoji iz:
– anamneze in natančnega kliničnega pregleda,
– študijskega modela, ki se izdela na podlagi odtisa pacientovih zob,
– rentgenskega posnetka vseh zob (ortopantomogramski posnetek),
– po potrebi še lokalnih posnetkov posameznih zob,
– stranskega telerentgenskega posnetka glave in
– fotografij zob in obraza.

Na podlagi analize pacientove dokumentacije ortodont naredi načrt zdravljenja, ki ga predstavi pacientu (in njegovim staršem, če je pacient otrok). Ti se potem skupaj odločijo za zdravljenje, kar potrdijo s svojim podpisom, s katerim se hkrati obvežejo, da bodo izpolnjevali dolžnosti, ki sodijo k samemu zdravljenju. 

Samo zdravljenje se, zlasti kadar gre za otroke, pogosto prične s tako imenovanimi mišično funkcijskimi vajami. To so vaje, ki pacientu pomagajo odpraviti razvade, kot so drža odprtih ust in nepravilna funkcija jezika, in s tem osvojiti pravilno funkcijo mišic obraza in ust.
Ko pacient osvoji pravilno funkcijo mišic ust in obraza, kar je nujno potrebno za uspešno ortodontsko zdravljenje, lahko, če je to še potrebno (včasih lahko že samo z enostavnimi pripomočki in pravilno funkcijo mišic ust in obraza  vzpostavimo normalen potek rasti in razvoja zob in čeljusti) nadaljujemo z aktivnim ortodontskim zdravljenjem. V ta namen uporabljamo različne ortodontske aparate. Aktivno ortodontsko zdravljenje traja dalj časa, včasih leto ali dve, včasih pa tudi veliko dlje. Čas zdravljenja je odvisen od vrste nepravilnosti, ki jo želimo pozdraviti, v veliki meri pa tudi od sodelovanja pacienta.

Ko uspešno zaključimo aktivno fazo ortodontskega zdravljenja in so zobje pravilno postavljeni, lahko rečemo, da smo prišli na pol poti. Čaka nas še drugi del ortodontskega zdravljenja, ki ga imenujemo obdobje vzdrževanja ali retencije. To obdobje praviloma traja do pacientove končane rasti (kadar gre za ortodontsko zdravljenje otrok) oziroma do utrditve pridobljenega stanja. Pri odraslih pacientih največkrat govorimo o permanentni retenciji.

 

5. Kaj so ortodontski aparati in kako delujejo?

Ortodontski aparati so naprave, s katerimi premaknemo zobe iz nepravilnega v pravilen položaj. Delujejo tako, da na zobe in posledično na kost, ki zobe obkroža, izvajajo določeno silo, ki povzroči premik zoba. Delovanje sile namreč povzroči, da se na strani pritiska kost topi, na nasprotni strani pa se nalaga nova. Ta proces pa poteka le pod pogojem, če sila deluje dovolj dolgo časa. Ko sila preneha delovati, se procesi obrnejo in zob se začne vračati v svoj prvotni položaj.

 

6. Koliko časa traja ortodontska terapija?

Na to vprašanje je nemogoče odgovoriti z absolutnimi številkami. Najpreprosteje bi odgovorili, da terapija traja toliko časa, dokler zobje in čeljusti niso v idealnem položaju. Koliko časa pa je potrebno za to, je odvisno od vrste dejavnikov: starosti pacienta, obsega nepravilnosti, vrste aparata, sodelovanja pacienta…
Če pride pacient k ortodontu pravočasno, je čas terapije krajši. Vedeti pa moramo, da skeletne nepravilnosti (nepravilen položaj zob in čeljusti, katerega vzrok je nepravilen skeletni položaj čeljusti) zahtevajo več časa, kot če gre samo za nepravilno postavljene zobe. Kadar gre za nepravilen rastni vzorec, lahko traja terapija tudi več let, vse dokler rast pacienta ni zaključena.
Lahko pa rečemo, da traja povprečna terapija s fiksnimi aparati od enega do dveh let, včasih se zaključi prej, včasih pa traja tudi dlje.

 

7. Kakšna je razlika med snemnimi in fiksnimi ortodontskimi aparati?

Kot že samo ime pove, je najočitnejša razlika med snemnimi in fiksnimi ortodontskimi aparati ta, da snemne aparate pacient lahko sname sam, medtem ko fiksnih ne more. Poleg tega je najpomembnejša razlika v spremembah, ki jih lahko s posameznimi aparati dosežemo.
S snemnimi aparati (aktivne plošče) lahko zobe obremenimo le enotočkovno, kar pomeni, da zobe lahko samo nagibamo. Zaradi te bistvene pomanjkljivosti se uporabljajo aktivne snemne plošče le v mlečnem in menjalnem zobovju, medtem ko se v stalnem zobovju praviloma ne uporabljajo. Druga skupina snemnih aparatov so miofunkcijski aparati. Te uporabljamo predvsem za korekcijo medčeljusnih odnosov. Tudi ti so najučinkovitejši v mlečnem in menjalnem zobovju.
Na drugi strani imamo fiksne ortodontske aparate, ki so pritrjeni na zobe in jih pacient ne more sneti sam. Bistvena prednost pred snemnimi aparati je, da z njimi lahko premikamo zobe v vseh smereh oziroma s fiksnimi aparati lahko uvrstimo skoraj vse nepravilno postavljene zobe.
Skratka, snemne aparate uporabljamo v mlečnem in menjalnem zobovju. Kadar pa imamo izrasle že vse stalne zobe, praviloma uporabljamo fiksne ortodontske aparate.
Poleg teh razlik obstajajo med obema vrstama aparatov tudi razlike, ki s samim premikanjem zob niso povezane. Snemni aparati se naredijo v laboratoriju na podlagi delovnega modela pacientovih zob, medtem ko fiksne aparate v celoti izdelamo v zobni ordinaciji. Pri fiksnih aparatih je zaradi njihove nesnemljivosti čiščenje zob zahtevnejše, pacient mora pri hranjenju paziti, da aparata ne poškoduje, medtem ko je pri snemnih aparatih vse to enostavnejše, saj lahko pacient aparat sname.

 

8. Kakšna je razlika med kovinskimi in belimi fiksnimi aparati?

Nosilci (bracketi, zvezdice) za fiksne ortodontske aparati so lahko narejeni iz različnih materialov. Najpogosteje uporabljamo jeklene nosilce (brackete, zvezdice), poznamo pa tudi zlate.
Druga skupina so tako imenovani "beli" oziroma brezbarvni fiksni aparati. V tej skupini ločimo keramične in kompozitne oz. plastične fiksne aparate, za mlajše paciente pa imamo tudi atraktivne bele nosilce (brackete, zvezdice), ki se v temi svetijo. Med belimi nosilci imajo keramični zelo slabo lastnost, saj lahko med njihovim odstranjevanjem pride do poškodb sklenine, medtem ko je pri kompozitnih nosilcih (bracketih, zvezdicah) ta nevarnost minimalna, zato se slednji čedalje bolj uporabljajo.
Zaradi fizikalnih in uporabnostnih lastnosti so najboljši kovinski jekleni aparati, estetsko sprejemljivejši pa so beli.

 

9. Do kdaj lahko premikamo zobe?

Najkrajši odgovor bi bil: dokler so zobje v ustih! Do nedavnega in tudi še sedaj prevladuje mišljenje, da se zobe lahko ortodontsko premika samo, dokler otrok raste, to je nekako do 18. leta starosti. Vendar je to mnenje napačno. Zobe lahko premikamo vse življenje. S sodobnimi fiksnimi ortodontskimi aparati se je uporaba ortodontije pri odraslih močno povečala. Pri tem ne gre samo za boljši estetski izgled zob in s tem celotnega obraza, temveč nam pravilno uvrščeni zobje omogočijo boljšo funkcijo in lažje čiščenje, kar prispeva k boljšemu zdravju zob in obzobnih tkiv, vse skupaj pa vodi k daljšemu ohranjanju zob. Ortodontsko zdravljenje uporabljamo tudi v smislu predprotetične priprave, ko želimo zobe postaviti v optimalen položaj za kasnejšo protetično rešitev in s tem doseči kvalitetnejši rezultat celotne pacientove oskrbe. Ne smemo pa pozabiti, da ne glede na to, kakšna je indikacija za ortodontsko zdravljenje, in ne glede na to, ali zdravimo otroka ali odraslega pacienta, morajo biti pred začetkom terapije nujno izpolnjeni nekateri pogoji. To so: zdrava zobna in obzobna tkiva, odlična ustna higiena in motiviranost pacienta.

 

10. Katere so možne škodljive posledice  ortodontskega zdravljenja?

Kot vsako zdravljenje ima tudi ortodontsko zdravljenje lahko škodljive učinke. Večini izmed njih se da z doslednim upoštevanjem navodil ortodonta izogniti. Na nekatere pa nimamo vpliva in so bolj ali manj posledica individualne reakcije tkiva na ortodontsko zdravljenje.

Neželene posledice ortodontskega zdravljenja so lahko:

1. Demineralizacije sklenine, ki se kažejo kot bele lise in predstavljajo začetno obliko kariesa (zobne gnilobe), ki pa lahko napreduje. Te bele lise ne izginejo, ampak ostanejo na sklenini celo življenje. Do tega pojava pride zaradi pomanjkljive ustne higiene! Prisotnost ortodontskega aparata v ustih namreč ustvarja razmere, ki so ugodnejše za nastanek kariesa. Ortodontski aparati, zlasti velja to za fiksne aparate, imajo veliko retencijskih mest, kjer se nabirajo zobne obloge, ki so glavni vzrok nastanka kariesa. Samo z natančnim čiščenjem zob, ki ga venomer tako poudarjamo, lahko te obloge tudi resnično odstranimo in preprečimo nastanek omenjenih posledic.

2. Vnetje dlesni je prav tako posledica prisotnosti zobnih oblog. Vneta dlesen je nabrekla, rdeče barve in na dotik krvavi, lahko je tudi boleča. Ob vzpostavitvi natančnega in rednega čiščenja se povrne v zdravo stanje v nekaj tednih. V nasprotnem primeru lahko vnetje dlesni tako napreduje, da je potrebno parodontalno kirurško zdravljenje.

3. Vnetje zobne pulpe (zobnega živca) je redek stranski pojav ortodontskega zdravljenja, ki pa je praviloma prehodnega značaja. V izjemnih primerih v literaturi opisujejo tudi odmrtje zobne pulpe. Vedno pa se na začetku ortodontskega zdravljenja srečujemo z bolečino in prehodno občutljivostjo zob, ki pa je normalen spremljajoč pojav in v nekaj dneh mine.

4. Resorpcija zobnih korenin (del zobne korenine se “stopi”) je prav tako zelo redek pojav, ki lahko spremlja ortodontsko zdravljenje. Včasih je veljalo mnenje, da do resorpcije pride zaradi uporabe prevelikih sil, s katerimi delujemo na zobe. Danes, ko imamo na voljo sodobne ortodontske materiale (fiksne ortodontske aparate), s katerimi imamo zagotovljeno uporabo optimalnih ortodontskih sil, znanstveniki ugotavljajo, da je resorpcija posledica individualne reakcije tkiva in nagnjenja posameznika k temu pojavu. Zato smo v njegovem preprečevanju bolj ali manj nemočni.

5. Recesija (umik) dlesni se lahko zgodi kot posledica labialnega ali bukalnega nagibanja zob ob njihovem uvrščanju v zobno vrsto. Mnogokrat se pojavi tudi kot posledica neustreznega čiščenja. Največkrat pa gre za skupek določenih okoliščin. V veliki meri se da ta pojav predvideti in ga tako preprečiti, kadar pa vendarle nastane, ga je mogoče s primernimi ukrepi omiliti ali celo povsem sanirati.